Mesec oktober smo članice Lions kluba Celje Mozaik tudi letos obarvale rožnato. Z namenom ozaveščanja o raku dojke smo k sodelovanju povabile tri ambasadorke, ki so prebolele raka na dojkah. To so Lidija Fošnarič, Petra Prodan Šumnik in Simona Šramer Zatlet.
V intervjujih, ki so v celoti predstavljeni v nadaljevanju, so spregovorile o pomenu preventivnega pregledovanja dojk.
Ob tej priložnosti smo Lions članice pripravile posebne ročno izdelane zapestnice, ki jih nosimo kot: simbol ženskosti, znak povezanosti, za pogum v boju, upanje v srcu in podporo na vsakem koraku. Z dobrodelnimi prispevki, zbranimi za zapestnice, bomo eni onkološki bolnici nekoliko olajšale breme bolezni.
Konec meseca pa predstavimo psihološko in fizioterapevtsko podporo, ki je na voljo onkološkim bolnicam, kot podpora med in po zdravljenju.
Lidija Fošnarič,
Z Lidijo Fošnarič, sva se srečali na celjski zvezdi. Tako primeren kraj za visoko, vitko, na pogled zelo nežno žensko, ki ji nikakor ne bi pripisala, da je pred kratkim izbojevala zelo naporno življenjsko bitko.
Pogovor je stekel spontano in tekoče, kot bi se poznali že dolgo in šele po dobri uri sem ugotovila, da so odgovori nastajali, brez da bi sploh zastavljala pripravljena vprašanja.
Kdo je Lidija?
Ženska, ki izžareva ljubezen in predanost, ko spregovori o svoji družini: možu in dveh otrocih. Pri kateri začutiš navdušenje nad njenim poklicem, ki ga predstavi kot poslanstvo. Obravnava kirurških pacientov, vodenje in poučevanje negovalnega tima, organizacija kirurške zdravstvene nege in predajanje znanja sodelavcem, dijakom in študentom, so pomembni mozaiki njenega življenja. Z veliko mero naklonjenosti in empatije omenja svoje nekdanje sodelavce. Ko izrazim občudovanje, ker se je na delo ob »nemogočih urah vozila iz Celja čez hrib v Trbovlje«, brez kančka pritoževanja, z iskro v očeh pripoveduje o čudoviti naravi, živalih in jutranjih zarjah, ki jih je imela priložnost srečati in doživeti na tej poti.
Iz nje sije navdušenje nad življenjem, nad naravo in tudi dobra mera poguma, ko tako mimogrede preseneti z izjavo, da lepote sveta odkriva tudi kot voznica težkega motorja.
Diagnoza rak in zdravljenje
Zbolela je pri 47 letih. Kot zdravstvena delavka je bila zelo pozorna na zdravje svojih dojk, še posebej zato, ker so bile v njenih dojkah prisotne posamezne ciste pravilnih oblik, kar je terjalo redne letne preglede z ultrazvokom. Tik pred rednim pregledom je opazila vizualno spremembo na dojki, ki jo je sprva pripisala odtisu nedrčka, po nekaj dneh pa je vedela, da to ne more biti pravi vzrok zanjo. Zdravstvena obravnava je stekla izjemno hitro. Že v nekaj dneh je na delovnem mestu izvedela, da je zbolela za invazivnim lobularnim karcinomom dojke.
Diagnoza jo je močno pretresla. V obdobju, ko se je veselila, da bo s hčerko izbirala maturantsko obleko, je okrevala po mastektomiji in se soočala z naporno kemoterapijo.
»Kljub temu, da sem se v svoji karieri posvečala negi kirurških pacientov, ki so okrevali po težkih operacijah abdomna, amputacijah okončin, da sem bila dobro seznanjena s stiskami zaradi črevesnih stom in podobnih posledic kirurških posegov, me je lastna podoba po odstranitvi dojke, močno prizadela.« Lidija iskreno spregovori tudi o soočanju s spremenjeno telesno podobo. Izkušnji, ki jo zunanji opazovalci pogosto premalo razumemo in jo lahko zmotno označimo kot nečimrnost, čeprav je v resnici globoko povezana s sprejemanjem sebe in lastnega telesa po bolezni.
»Tudi izguba las vsako žensko prizadene drugače. Mene je zelo. Vedno sem imela rada svoje lase, bili so gosti, zdravi in dolgi čez ramena. Zato mi ni bilo lahko, ko sem jih izgubila. Nisem bila med tistimi ženskami, ki bi se zlahka pokazale brez las. Veliko mi je pomenilo, da sem si lahko privoščila kakovostno lasuljo, saj mi je pomagala, da sem se v svojem videzu še vedno počutila samozavestno in podobno sebi.«
Kemoterapije so jo močno izčrpavale, prej vedno aktivna, je morala ogromno počivati. Pogosto ni zmogla niti preprostih dnevnih aktivnosti. Po obsežnem obsevanju se je morala soočiti tudi z radiodermatitisom.
Lidija je danes predvsem hvaležna, da je bila bolezen odkrita dovolj zgodaj in omejena le na levo dojko. Ko je prestala vse zahtevne postopke zdravljenja in z rekonstrukcijo ponovno dobila svojo dojko, je lahko začela za seboj puščati eno najtežjih življenjskih obdobij. Takrat je, kot pravi sama, bolezen preprosto »vrgla čez ramo«, z odločnostjo, optimizmom in jasnim pogledom naprej.
Življenje med boleznijo
»Zavedati se moramo, da je to bolezen, ki se dotakne in prizadene celotno družino. Želela sem si, da bi otroka čim bolj obvarovala pred svojo boleznijo, strahom in vsem, kar sem doživljala. Toda ne glede na to, koliko se trudiš, jih pred takšno izkušnjo preprosto ne moreš popolnoma zaščititi.
Oba sta se v času zdravljenja vključila v domača opravila, ki sem jih pred boleznijo z veseljem opravljala sama. Mama in prijateljice so mi bile v pomoč pri vsakdanjih stvareh, predvsem s kuhanjem. Sestra je bila moja nepogrešljiva šoferka in vedno pripravljena, da me odpelje, kamor sem morala. Največja opora pa mi je bil mož. Bil je moj večni optimist, razumevajoč partner, terapevt, negovalec in šofer – predvsem pa človek, ob katerem sem se lahko počutila varno. Ves čas bolezni sva nekako dihala kot eno. Danes lahko rečem, da je bila izkušnja raka, čeprav ena najtežjih v mojem življenju, tudi priložnost, da smo se kot družina še bolj povezali. Za to sem neizmerno hvaležna.«
Kaj bi na podlagi lastne izkušnje svetovali osebi, ki se sooči z diagnozo rak?
»Vsak konzilij je zame predstavljal velik stres, ne glede na to, koliko sem vedela o bolezni in zdravljenju. Zato bi vsaki ženski svetovala, naj na takšen pogovor ne gre sama. Ob sebi imejte nekoga, ki mu zaupate. Nekoga, ki vas bo znal poslušati, vas pomiriti in vam bo v oporo tudi takrat, ko boste same težko zbrale misli.
Če vas čaka kemoterapija, vam svetujem, da si lasuljo izberete še takrat, ko imate svoje lase. Svetovalka vas bo tako lahko videla z vašo pričesko in vam lažje svetovala pri izbiri. Tudi sama sem imela občutek, da sem se na ta način nekoliko lažje pripravila na obdobje, ki je prihajalo.
Predvsem pa sprejmite pomoč in ne bojte se zanjo prositi. Naj vam ne bo težko sprejeti pomoči družine in prijateljev, zdravstvenega osebja, prostovoljcev, ki so sami prehodili podobno pot, ali psihološke podpore, ki je na voljo v okviru zdravstvenega sistema. Dolgo sem imela občutek, da moram biti močna in vse prenesti sama, vendar sem spoznala, da prositi za pomoč ni znak šibkosti. Ko zboliš, preprosto ne zmoreš vsega sama, in ni treba.«
Novi začetek
Lahko bi zapisala še veliko, a Lidija danes gleda predvsem naprej. Po težki življenjski preizkušnji odpira nova poglavja, začenja novo karierno pot kot visokošolska učiteljica, predavateljica na Fakulteti za zdravstvene vede v Celju in nadaljuje doktorski študij. Veseli se novih izzivov, skupnih trenutkov z družino in novih poti, ki jih bo odkrivala s svojim jeklenim konjičkom. Zdi se, da je izkušnja bolezni, v njej še bolj utrdila zavedanje, kako dragoceno je življenje in kako pomembno je, da ga živiš polno, pogumno in z radovednostjo.
Petra Prodan Šumnik
Če bi v naravi iskala prispodobo za našo tokratno ambasadorko rožnatega oktobra, bi izbrala hudourniški gorski potok. Vedno v gibanju, bister in razigran, očara s svojo živahnostjo. A ko okoliščine prebudijo njegovo moč, postane silovit in neukrotljiv.
Kdo je Petra Prodan Šumnik?
Je mama treh otrok, partnerka in odlična zobozdravnica (sama pravi, da je precej konzervativna v smislu ohranjanja čim več naravnega), kot jo poznajo številni. Je tudi športnica, ljubiteljica glasbe, koncertov in kulturnih dogodkov, predana prijateljica. Rada pomaga ljudem in jih povezuje. Te vloge se ves čas prepletajo in izmenjujejo, v vsaki pa ostaja iskrena in predana.
Na fotografiranje je prihitela po večurni vožnji z Reke, kamor je na študij pospremila svojo najmlajšo hčer. Dolgi zastoji na cesti so kazali, da ji nikakor ne bo uspelo priti pravočasno, a predaja ni v Petrinem slogu: oblekla je rožnato bluzo Barbare Repinšek, skočila na kolo in nasmejana prihitela do Alme Karlin. Svoje značilne kodre je nekoliko ukrotila s prsti in se pred fotoaparat postavila takšna, kot jo srečujemo vsak dan – pristna, nasmejana in polna življenja.
Diagnoza rak in zdravljenje
Diagnoza rak jo je doletela malo pred njenim štiridesetim letom: »Našo družino je rak dojke močno zaznamoval, za to boleznijo sta zboleli dve moji teti, štiri sestrične in celo dva strica, kar je izjemno redko. Zaradi tega sem enkrat letno redno hodila na ultrazvočne preglede, na enem od njih je bilo videti nekaj sumljivega, zato sem bila naročena na ponovni pregled že čez tri mesece in ravno na dan pregleda sem se zbudila z močno povečano in bolečo eno dojko. Takoj sem bila poslana na biopsijo in rentgen, nato pa je sledila diagnoza vnetni karcinom.
Glede na to, da je šlo za zelo agresivno obliko raka, je bilo zdravljenje intenzivno. Najprej kemoterapija, sledila so biološka zdravila in mastektomija, nato še obsevanje.«
Življenje med boleznijo
Čeprav je od bolezni sedaj minilo že veliko let, se sama še vedno spomnim Petre v času zdravljenja. Ves čas je iz nje sijalo prepričanje, da bo to prebrodila in ozdravela. Nad utrujenostjo in napori pa se je pritoževala toliko, kot povprečen človek, ko ga daje sezonska viroza.
Danes pove, da so bile prve 4 kemoterapije zelo udarne: »Prve 3 dni so me mučili glavoboli, slabo pa mi ni bilo, saj so mi dajali sredstva proti slabosti. Po 14 dneh sem izgubila lase, tako kot so napovedali. Ker imam izrazite kodre, nisem našla lasulje, v kateri bi se počutila domače, zato sem večino časa nosila rdečo kapico, ki je v tistem obdobju bila kar moj zaščitni znak.
Doma sem imela tri majhne otroke, zato sem se dogovorila, da so mi ob uvedbi biološkega zdravila, skupaj še s 4 kemoterapijami, eno zdravilo dali prvi dan, drugo pa naslednji. Tako sem eno noč preživela v bolnišnici in si lahko nekoliko odpočila, kar je bilo zelo dobrodošlo. Odhod na terapijo sem si zamislila kot izlet v Ljubljano: vedno sem se v miru sprehodila po Trubarjevi in si kupila kakšno malenkost. Po zadnji kemoterapiji sem odšla še na tedensko smučanje in se domov vrnila dva dni pred operacijo.
Otroci se vedeli, da sem bolna, ampak se s tem niso preveč obremenjevali. Najbrž so čutili mojo mirnost, hkrati pa jim je bilo celo všeč, da je mami več doma.«
Podpora moža, prijateljic, sestre in takrat še mame, ji je med zdravljenjem ogromno pomenila. V pogovoru z njimi je lahko odložila del svojih bremen, hkrati pa je ves čas tudi čutila njihovo pozitivno naravnanost, ki ji je dajala energijo. V njeni dnevni sobi so se v tistem času srečevale na jogi, kar so nato ohranjale 11 let, vse do epidemije covida.
»Že med obsevanjem sem se vrnila k športu, ki mi je vedno veliko pomenil. Ko se ozrem na obdobje pred boleznijo, vidim, kako zelo sem ga pogrešala in mislim, da je njegova odsotnost pomembno prispevala k moji bolezni. Vsega je bilo preveč, jaz pa sem bila vedno na zadnjem mestu. Pozimi sem začela vaditi v fitnesu, nato pa se znova podala v naravo. Najprej sem se vrnila k teku, si zastavila cilje in jih tudi uresničila z udeležbo na nekaj organiziranih desetkilometrskih rekreativnih tekih. Takoj ko je bilo mogoče, sem spet sedla na kolo. Kupila sem si tudi cestno kolo in se pridružila Slovenskim specialkarkam, a moja največja ljubezen ostaja gorsko kolo, saj mi daje neizmeren občutek svobode.
Največ spodbude mi daje mož Niko, s katerim se odpravljava na dolge ture. Na njih še vedno preizkušam meje svoje vzdržljivosti in trme.«
Ker je nosilka genske mutacija BRCA 2 in ker se je z eno dojko »počutila v neravnovesju«, si je dala dve leti po končanem zdravljenju odstraniti tudi drugo. V njej so po odstranitvi odkrili karcinom, ki pa je bil na srečo še tako majhen, da dodatno zdravljenje ni bilo potrebno.
Petra se ni odločila za rekonstrukcijo dojk in izpostavi kako pomembno je, da je pri partnerju in »svojih ljudeh« ves čas čutila čvrsto podporo, da se lahko sama odloča, kaj je najbolje zanjo.
Kaj bi na podlagi lastne izkušnje svetovali osebi, ki se sooči z diagnozo rak?
»Vsak človek je svet zase in tudi zdravljenje in okrevanje je za vsakogar drugačno. Sama sem diagnozo že na začetku sprejela kot del svoje življenjske poti in ves čas trdno verjela, da bom ozdravela in se iz vsega veliko naučila.
Za menoj je bilo pred boleznijo dolgo in težko življenjsko obdobje: nepričakovana očetova smrt, soočanje s sinovo motnjo v duševnem razvoju, ki se je pojavila po zdravstvenih zapletih, zahtevno vodenje ambulante in skrb za mamo, ki se je težko spoprijemala z izgubo očeta, potem še izguba mame … Čutila sem, da moram te izkušnje predelati in najti več notranjega miru. Zato sem začela raziskovati duhovnost in se na tem področju izobraževati. Ob medicinskem zdravljenju sem dodatno oporo našla v reikiju, jogi in metodi Zdenka Domančiča. Blagodejna je bila tudi metoda postavitve družine pri Mateju Škufci.
»Pomembno se mi zdi, da življenje sprejemaš mirno, brez sekiranja na zalogo in ob zavedanju, da boš stvari urejal takrat, ko bo čas za to. Naučiti se je treba postavljati meje in se ne obremenjevati z mnenjem drugih.«
Življenje po bolezni
Petra se je po zaključenem zdravljenju na veliko veselje svojih pacientov vrnila v svojo ambulanto. Ni želela sprejeti delne upokojitve in delati zgolj s polovičnim delovnim časom, zaradi česar je morala celo tožiti ZPIZ, da je dokazala, da je zdaj zdrava in lahko dela polni delovnik. Njeni otroci odraščajo: ena hči počasi zaključuje študij, najmlajša pa ga pravkar začenja. Rada potuje in odkriva svet, svojo ljubezen do športa in plesa je prenesla tudi na otroke, sin je uspešen parašportnik v plavanju in judu.
Prav zanj danes bije nove, pomembne bitke. Kot pove, iskanje ustrezne podpore za otroke s posebnimi potrebami v našem sistemu zahteva ogromno volje in vztrajnosti, saj se odgovornost prepogosto prelaga z ene institucije na drugo, prav tam, kjer bi starši morali dobiti podporo. Petra premore pogum in energijo, da bo tudi na tem področju vztrajala za svojo in druge družine. Njeno glavno vodilo je: »Ko mi nekdo reče, da ne bo šlo, je to zame spodbuda, da pokažem, da bo šlo! Za premikanje meja – v nekem sistemu ali v življenju nasploh – je včasih pač treba stopiti iz cone udobja.«
Simona Šramer Zatlet
Simono Šramek Zatler sem prvič srečala pred mnogimi leti, ko je kot sodna medicinska izvedenka sodelovala v kazenskem postopku. Še danes se spomnim, kako me je očarala s svojo naravno eleganco, urejenostjo in lepoto, ki je bila v izrazitem kontrastu z vsebino, ki jo je suvereno in strokovno podajala v sodni dvorani.
V letih, ki so sledila, sem jo srečevala le občasno, na ulici, a sem jo vedno opazila prav zaradi njenega prefinjenega sloga, s katerim bi zlahka sodila v katerokoli svetovno modno prestolnico.
Dokler mi je niso predstavili kot našo letošnjo ambasadorko rožnatega oktobra, se mi ni niti sanjalo, da tudi ona sama nosi svojo zgodbo o raku dojk. Hvaležna sem, da jo je pripravljena deliti z nami.
Kdo je Simona Šramek Zatler?
»Sem specialistka patologije in sodne medicine ter predstojnica Oddelka za patologijo in citologijo v Splošni bolnišnici Celje«, se najprej predstavi skozi profesionalni vidik svojega življenja, kar jasno kaže, kako veliko ji pomeni njeno delo.
Z nasmehom potrdi, da je deloholik. Je tudi mama treh otrok in soproga. Rojena Celjanka ima rada ples in potovanja, vedno je bila športno aktivna, zlasti je imela rada tenis, danes pa v prostem času nekoliko raje uživa v igranju golfa.
O svojem zasebnem življenju govori zadržano, ko pa pogovor nanese na njeno strokovno področje, hitro postane zgovorna. Glede na razlog, zaradi katerega sva se srečali, se mi zdi posebej zanimivo, da večinski del njenega dela predstavlja prav diagnostika tumorjev, medtem ko le majhen delež predstavlja to, kar si večina laikov predstavlja kot tipično delo patologa.
Diagnoza rak in zdravljenje
Bulico v dojki si je zatipala, ko je bila njena najmlajša hči stara dve leti. Odzvala se je zelo racionalno in brez strahu, prepričana, da gre za nenevarno spremembo. Diagnozo ji je nato postavil njen mož, radiolog, ki je po radiološki diagnostiki opravil tudi biopsijo.
Pravi, da je že pred prejemom izvida iz zaskrbljenega izraza na njegovem obrazu razbrala, da je stanje resnejše, kot je sprva upala sama.
Ves čas je imela veliko zaupanje v slovensko medicino in drugega mnenja ali rešitev ni iskala drugje. Glede na vrsto tumorja je sledilo operativno zdravljenje. Ko je prejela termin za operacijo, si zanjo kar ni želela vzeti časa. Kirurgu je rekla, da »tisti teden ne more, ker gresta z možem v soboto na ples, pa tudi v službi ima trenutno veliko dela«. Na glas razmišlja, da je bil to morda tudi njen način zanikanja bolezni, saj zanjo preprosto »ni imela časa«.
Da je bilo rakavo tkivo v celoti odstranjeno, je potrebovala več operativnih posegov. Kemoterapija in obsevanje pri njeni vrsti bolezni nista bila potrebna. Hormonsko zdravljenje ji je povzročalo močne stranske učinke, kot so vročinski oblivi, utrujenost, hudi glavoboli, ki pa jih je vzela v zakup in se je kljub njim hitro vrnila na delo.
Ob tem poudari: »Ženske se na zdravljenje odzivamo zelo različno. Nekatere se soočajo z močnimi in dolgotrajnimi stranskimi učinki, pri drugih so ti bistveno blažji in manj izraziti. To je treba upoštevati in biti prijazen do sebe. Počutja med zdravljenjem ni mogoče posploševati, povsem nepotrebno pa si je zaradi primerjanja z drugimi ustvarjati dodatne pritiske.«
Kaj bi na podlagi lastne izkušnje svetovali osebi, ki se sooči z diagnozo rak? »Zbolela sem v času, ko v Celju še ni bilo programa DORA, in glede na starost ob postavitvi diagnoze bi bila tudi danes premlada za vključitev vanj. Kot zdravnica vedno poudarjam, da je zelo pomembno, da se udeležujemo vseh presejalnih programov, ki so nam na voljo. Najslabše je, da se jim zaradi strahu pred rezultati izogibamo. Zavedam pa se, da je obdobje čakanja na izide za številne ljudi zelo stresno.
Sama se po bolezni nisem aktivno vključila v programe ozaveščanja o raku dojke ali javno govorila o svoji izkušnji, sem pa po posredovanju svojih kolegic in kolegov, znancev in prijateljev govorila z neštetimi ženskami, ki so me prosile za nasvet.
Vedno jim svetujem naj upoštevajo zdravnikova navodila in da naj aktivno sodelujejo v predlaganem zdravljenju. V Sloveniji imamo na voljo vse sodobne metode zdravljenja, česar se včasih premalo zavedamo.
Kot nekdo, ki zelo dobro razume, kaj nam razkriva mikroskopska slika bolezni, nisem naklonjena raznim alternativnim pristopom k zdravljenju raka. Kot podporo k splošnemu boljšemu počutju bolnika jih sprejemam, verjamem pa v medicino, ki temelji na znanstvenih dokazih. Tega sem se držala tudi sama in tako svetujem vsakomur, ki me vpraša za mnenje ali nasvet.«
Življenje po bolezni
»Nekateri bolniki po diagnozi raka zelo spremenijo svoje življenje. Sama te potrebe nisem občutila, saj se mi zdi, da sem že prej živela precej uravnoteženo. Poklicno in družinsko življenje sta me zadovoljevala, počutila sem se izpolnjeno. Zagotovo pa sem postala bolj pozorna na svoje zdravje in najbrž sem se po bolezni bolj zavedla, da se nima smisla obremenjevati s stvarmi, na katere nimamo vpliva in ki v resnici niso pomembne.
Menim, da je najpomembneje, da ob diagnozi človek ne zapade v malodušje in bolezen rak sprejme kot kronično bolezen. Če se zavedamo, da lahko ostane prisoten tudi po zaključenem zdravljenju, njegov morebitni ponovni pojav dojamemo manj tragično. Takrat se z njim soočamo in ga zdravimo tako, kot zdravimo tudi druga kronična obolenja.«
Hvala vsem, ki podpirate naša prizadevanja in nas spremljate na naši klubski Facebook strani.
Za makeup naših ambasadork sta poskrbeli: Apolonija Make Up & Beauty Aleksandra Lever.
Re: Formo srajčk v rožnatem je delo modne kreatorke BarbaraRepinšek.
Projekt Rožnati oktober v Lions klubu Celje Mozaik vodi članica Breda Hladnik.
Foto: Videčnik Štefi